2001:
Manj....
Pravijo, da dveh začetkov ni, naša zgodovina pa
dokazuje nasprotno.
Prvi začetek se je zgodil »davnega« leta
1980, ko se je na Viču v Ljubljani skotila majhna
črnuška, ki smo ji že kmalu po rojstvu z dovoljenjem
njenih »rejnikov« dali ime Ajda. Tretjega marca
rojena labradorka je prišla takoj, ko je bilo mogoče
in prinesla v naš dom (takrat sem stanovala še
pri starših) ogromno novosti. Seveda je bila prva noč
najina, preživeli sva jo polovico v uti, polovico zunaj,
zmrzujoč in čakajoč na svit.
Kakor vsi prvo-kosmatinci, je bila tudi Ajda genialna.
Opravili sva osnovno šolanje, izpit 1 (z obrambo vred
- seveda je ona za rokav mislila, da je plen),
»kriva« je za srečanje z Iztokom. Sestra je
hodila z njo v ruševine, jaz v lavine…. Bila
je prvi pes v Jugoslaviji, ki je šel v rudnik
reševati zasutega rudarja. Jemali smo jo na morje v
Dalmacijo, na smučanje v tujino, znala je šteti, biti
blazno sestradana in sploh vse neumnosti, ki spadajo zraven.
Z njo sem pridobila tudi intenzivni tečaj prvega legla: od
paritve do carskega reza, sepse ter odstranitve maternice
ter posledično hranjenja 7 mladičkov na vsaki dve uri, noč
in dan, teden za tednom. Nekega dne je na veterini zaradi
morda pretirane zaskrbljenosti pred dopustom vsled
nedolžnega šepanja dobila antirevmatike, mi pa smo ji
jih skrbno dajali – preveč skrbno. Po
skrajšanih zimskih počitnicah je tretji dan po
operaciji perforacije želodca izdihnila na mojih rokah,
še ne stara 4 leta.
Cela družina z mojim očetom vred, ki je bil pred tem
dolga leta gluh za moje neusahljive prošnje po kužku,
je padla v globoko praznino žalosti. Po prezgodnjem
neuspešnem poskusu s Falo, psičko, ki ji je policija
iskala nov dom, smo čez dobrega tričetrt leta ponovno
poiskali črno kepo, tokrat iz legla našega sedanjega
dobrega prijatelja Jožeta Urha, Gajo. Gajči je brez sramu
vstopila poleg Ajde v moje srce ter ga napolnila s
hvaležnostjo, sploh pa je bila moje poročno darilo meni.
Tudi z Gajo sva dosegali krasne rezultate na
ruševinah, bili uvrščeni v državno Mobilno
enoto reševalnih psov in pobirali dobre uvrstitve,
tako v delu kot na razstavah. Tudi mladički so bili, zopet s
carskim rezom, na srečo brez sepse, tako da je bilo
dojenje normalno. Leto 1986 je bilo odločilno: z mojo psico,
ki je bila seveda najlepša na svetu, sva se prijavili
na svetovno razstavo na Dunaj. Ko sva si z Iztokom v najini
mali diani zjutraj ogledovala prihajajoče labije,
široke, debele, zamaščene, zaobljene in kar je
še takšnih pridevnikov, sva vriskala od
navdušenja: tole ne more biti nikakršna
konkurenca, sva že zmagala ! Ko pa sva potem sedela pred
krogi, kjer so ocenjevali najino pasmo, sva bila bolj in
bolj tiho ter zamišljena. Od blizu namreč sploh niso
bili tako debeli, zavaljeni in kar je še
takšnega, ampak kar nekam močni, bogato odlakani, z
debelimi vidrastimi repi, širokih lobanj in gobcev,
predvsem pa so bili zelo dobre volje, kar so dokazovali z
intenzivnim mahanjem z repom. Instinktivno sem čutila, da
nekaj ni prav – slaba ocena, s katero sva se
pobrali iz kroga, je to potrjevala. To je bila prva
intenzivna šola v zunanjosti labradorcev in bilo je
kot zamah s kladivom po glavi. Imela pa sva toliko poguma,
da sva zmagovalca, gospoda z Danske, potegnila za rokav ter
ga prosila za naslov, v kolikor bi kdaj imela priložnost, da
si lahko privoščiva drugega psa. Vmes se je zgodil
še nemški ovčar Jogi, ki je Iztoku prinesel
toliko radosti ob uspehih ter toliko zaskrbljenosti ob
deformaciji hrbtenice (invalidsko smo ga upokojili pri treh
letih). Potem pa smo se po srečnem naključju lahko
vselili v hišo z ogromnim vrtom v Črni vasi in tako
so bili izpolnjeni pogoji za naslednjega psa.
In tu se začne drugi začetek: rokav, ki sem ga
pocukala na Dunaju, je pripadal gospodu Henriku
Johansenu, možu gospe Lene, ki imata registrirano
psarno Dee-Fair. Po letih poznanstva in prijateljevanja ter
obiskovanja sem zaprosila za psičko. Ker sta vedela, kaj
iščem, sta se temu posvetila z vso odgovornostjo in
mi iz skrbno načrtovane kombinacije ponudila črno
labradorko. Ko sva jo sedmega februarja 1995 prišla
iskat, je bila pri svojih petih mesecih tako lepa, da mi je
jemalo sapo. Sofie je v najine oči prinesla popolnoma
drugačno perspektivo: ko sta z Gajo stali skupaj, ni bilo
dvoma, katera smer je prava – pa čeprav je bila Gajči
še vedno tako moja… Potem sta odšla, v
trinajstem letu najprej Gaja, kmalu nato v desetem še
Jogi in naše prvo obdobje je bilo končano.
Z Zofko je bila zadeva popolnoma enaka in vendar
popolnoma drugačna: znala je malo manj, ker ob službi, dveh
otrocih in hiši seveda ni toliko časa za učenje
štetja in iskanja v ruševinah, je pa zato
uživala na kavču, v skledi ter v divjadi. Iztok je z njo
izredno uspešno opravil lovsko tekmo v
prinašanju in to ponovil še enkrat pred dvema
letoma. Po razstavah sva hodila z vedno večjim
veseljem, velikokrat zmagovala, velikokrat ne, šla v
Avstrijo na prestižno klubsko razstavo zmagat pasmo z
mladinko, v Dortmund zato, da se je pokakala v krogu, sredi
finalnega ocenjevanja, iz Münchna smo odnesli trojko.
Ko je bil čas, sva šla na sever Nemčije parit s
svetovnim prvakom z imenom Famo, pa ni ostala breja. Ko sva
isto ponovila čez 6 mesecev (mami, hvala za vsa varstva),
smo končno dočakali premiero, prvo leglo s priimkom Tylah,
pa Sambo, ki sedaj uživa pri Štebihovima na Ptuju.
Potem sva šla spet na Dansko po Kiki, pa zadržala
Darmo, pa Trish, potem sva šla lani v Francijo k
Felicity Leith-Ross – psarna Of Tintagel Winds -
parit z njenim čudovitim samcem Charlijem, ki je bil dolga
leta najboljši plemenjak v Franciji, pa mimogrede
(ker se ne znam upreti) »odnesla« še
Fanny (Felicity, hvala za zaupanje), ki je letos premagala
vse prinašalce na avstrijski klubski, vključno z
našim Jackom in Trish. Pa da ne pozabim naše
črne lepotičke Cher. Oh, seveda priznam skok čez plot: zlati
prinašalec Frosty je prišel iz finske psarne
Karvin v hišo »pomotoma«, Danka Joy pa,
ker je bila ob nepravem času v dosegu mojih rok (tudi ona je
prišla k hiši »na kredit« - hvala,
Anni). No, zdaj jih je devet, in pri tem bomo nekaj časa
ostali, ker so prava banda, ki nagaja kot je treba in jih
imamo polne roke.
Tako, zgodovina je relativna, ima več začetkov
– pasjih, pa pasjih. Poleg vdanega pogleda imajo psi
še šape z nohti, vsak dan lulajo na
najlepši šop trave in kakajo na ravnokar sveže
pograbljen del vrta, poleg tega so iz meni neznanih razlogov
vedno spočiti za vse neumnosti. Pred dnevi je Sofie, ta
stara koza, naredila metrsko vrtačo na gredi, ker ji je bilo
pač vroče! Naše pse visoko cenijo v naši
lokalni vrtnariji, ker vsako leto skoraj popolnoma obnovim
rože, ki druga za drugo izginjajo iz lončkov in seveda
zapravim premoženje.
Skratka, imamo se fino, celo moji hčeri Katja in
Nika uživata, da o mojem soprogu, ki je podporni član
krdela, sploh ne govorim. Že zdavnaj se je sprijaznil s
toliko kosmatimi nogami, upam, da bo zdržal. Dokler se bomo
me tri depilirale…….
2018:
Danes nas zaposluje 8 odraslih psov, med drugim
pra-pravnuka od Fanny Sherlock in Regina, še vedno se
ukvarjamo s šolanjem in seveda vzrejo. Še
vedno hodimo na razstave in dosegamo dobre uspehe in
naši mladički, raztreseni po Evropi, uživajo na
kavčih in v razstavnih krogih.
To ni hobi, je način življenja.