2001:

Pravijo, da dveh začetkov ni, naša zgodovina pa dokazuje nasprotno. 

Prvi začetek se je zgodil »davnega« leta 1980, ko se je na Viču v Ljubljani skotila...

     Več....

2001:

     Manj....

Pravijo, da dveh začetkov ni, naša zgodovina pa dokazuje nasprotno. 

Prvi začetek se je zgodil »davnega« leta 1980, ko se je na Viču v Ljubljani skotila majhna črnuška, ki smo ji že kmalu po rojstvu z dovoljenjem njenih »rejnikov« dali ime Ajda. Tretjega marca rojena labradorka je prišla takoj, ko je bilo mogoče in prinesla v naš dom (takrat sem stanovala še pri starših) ogromno novosti. Seveda je bila prva noč najina, preživeli sva jo polovico v uti, polovico zunaj, zmrzujoč in čakajoč na svit. 

Kakor vsi prvo-kosmatinci, je bila tudi Ajda genialna. Opravili sva osnovno šolanje, izpit 1 (z obrambo vred - seveda je ona za rokav mislila, da je plen), »kriva« je za srečanje z Iztokom. Sestra je hodila z njo v ruševine, jaz v lavine…. Bila je prvi pes v Jugoslaviji, ki je šel v rudnik reševati zasutega rudarja. Jemali smo jo na morje v Dalmacijo, na smučanje v tujino, znala je šteti, biti blazno sestradana in sploh vse neumnosti, ki spadajo zraven. Z njo sem pridobila tudi intenzivni tečaj prvega legla: od paritve do carskega reza, sepse ter odstranitve maternice ter posledično hranjenja 7 mladičkov na vsaki dve uri, noč in dan, teden za tednom. Nekega dne je na veterini zaradi morda pretirane zaskrbljenosti pred dopustom vsled nedolžnega šepanja dobila antirevmatike, mi pa smo ji jih skrbno dajali – preveč skrbno. Po skrajšanih zimskih počitnicah je tretji dan po operaciji perforacije želodca izdihnila na mojih rokah, še ne stara 4 leta. 

Cela družina z mojim očetom vred, ki je bil pred tem dolga leta gluh za moje neusahljive prošnje po kužku, je padla v globoko praznino žalosti. Po prezgodnjem neuspešnem poskusu s Falo, psičko, ki ji je policija iskala nov dom, smo čez dobrega tričetrt leta ponovno poiskali črno kepo, tokrat iz legla našega sedanjega dobrega prijatelja Jožeta Urha, Gajo. Gajči je brez sramu vstopila poleg Ajde v moje srce ter ga napolnila s hvaležnostjo, sploh pa je bila moje poročno darilo meni. Tudi z Gajo sva dosegali krasne rezultate na ruševinah, bili uvrščeni v državno Mobilno enoto reševalnih psov in pobirali dobre uvrstitve, tako v delu kot na razstavah. Tudi mladički so bili, zopet s carskim rezom,  na srečo brez sepse, tako da je bilo dojenje normalno. Leto 1986 je bilo odločilno: z mojo psico, ki je bila seveda najlepša na svetu, sva se prijavili na svetovno razstavo na Dunaj. Ko sva si z Iztokom v najini mali diani zjutraj ogledovala prihajajoče labije, široke, debele, zamaščene, zaobljene in kar je še takšnih pridevnikov, sva vriskala od navdušenja: tole ne more biti nikakršna konkurenca, sva že zmagala ! Ko pa sva potem sedela pred krogi, kjer so ocenjevali najino pasmo, sva bila bolj in bolj tiho ter zamišljena. Od blizu namreč sploh niso bili tako debeli, zavaljeni in kar je še takšnega, ampak kar nekam močni, bogato odlakani, z debelimi vidrastimi repi, širokih lobanj in gobcev, predvsem pa so bili zelo dobre volje, kar so dokazovali z intenzivnim mahanjem z repom. Instinktivno sem čutila, da nekaj ni prav  – slaba ocena, s katero sva se pobrali iz kroga, je to potrjevala. To je bila prva intenzivna šola v zunanjosti labradorcev in bilo je kot zamah s kladivom po glavi. Imela pa sva toliko poguma, da sva zmagovalca, gospoda z Danske, potegnila za rokav ter ga prosila za naslov, v kolikor bi kdaj imela priložnost, da si lahko privoščiva drugega psa. Vmes se je zgodil še nemški ovčar Jogi, ki je Iztoku prinesel toliko radosti ob uspehih ter toliko zaskrbljenosti ob deformaciji hrbtenice (invalidsko smo ga upokojili pri treh letih). Potem pa  smo se po srečnem naključju lahko vselili v hišo z ogromnim vrtom v Črni vasi in tako so bili izpolnjeni pogoji za naslednjega psa.

 In tu se začne drugi začetek: rokav, ki sem ga pocukala na Dunaju, je pripadal gospodu Henriku Johansenu,  možu gospe Lene, ki imata registrirano psarno Dee-Fair. Po letih poznanstva in prijateljevanja ter obiskovanja sem zaprosila za psičko. Ker sta vedela, kaj iščem, sta se temu posvetila z vso odgovornostjo in mi iz skrbno načrtovane kombinacije ponudila črno labradorko. Ko sva jo sedmega februarja 1995 prišla iskat, je bila pri svojih petih mesecih tako lepa, da mi je jemalo sapo. Sofie je v najine oči prinesla popolnoma drugačno perspektivo: ko sta z Gajo stali skupaj, ni bilo dvoma, katera smer je prava – pa čeprav je bila Gajči še vedno tako moja… Potem sta odšla, v trinajstem letu najprej Gaja, kmalu nato v desetem še Jogi in naše prvo obdobje je bilo končano.

 Z Zofko je bila zadeva popolnoma enaka in vendar popolnoma drugačna: znala je malo manj, ker ob službi, dveh otrocih in hiši seveda ni toliko časa za učenje štetja in iskanja v ruševinah, je pa zato uživala na kavču, v skledi ter v divjadi. Iztok je z njo izredno uspešno opravil lovsko tekmo v prinašanju in to ponovil še enkrat pred dvema letoma.  Po razstavah sva hodila z vedno večjim veseljem, velikokrat zmagovala, velikokrat ne, šla v Avstrijo na prestižno klubsko razstavo zmagat pasmo z mladinko, v Dortmund zato, da se je pokakala v krogu, sredi finalnega ocenjevanja, iz Münchna smo odnesli trojko. Ko je bil čas, sva šla na sever Nemčije parit s svetovnim prvakom z imenom Famo, pa ni ostala breja. Ko sva isto ponovila čez 6 mesecev (mami, hvala za vsa varstva), smo končno dočakali premiero, prvo leglo s priimkom Tylah, pa Sambo, ki sedaj uživa pri Štebihovima na Ptuju. Potem sva šla spet na Dansko po Kiki, pa zadržala Darmo, pa Trish, potem sva šla lani v Francijo k Felicity Leith-Ross – psarna Of Tintagel Winds -  parit z njenim čudovitim samcem Charlijem, ki je bil dolga leta najboljši plemenjak v Franciji, pa mimogrede (ker se ne znam upreti) »odnesla« še Fanny (Felicity, hvala za zaupanje), ki je letos premagala vse prinašalce na avstrijski klubski, vključno z našim Jackom in Trish. Pa da ne pozabim naše črne lepotičke Cher. Oh, seveda priznam skok čez plot: zlati prinašalec Frosty je prišel iz finske psarne Karvin v hišo »pomotoma«, Danka Joy pa, ker je bila ob nepravem času v dosegu mojih rok (tudi ona je prišla k hiši »na kredit« - hvala, Anni). No, zdaj jih je devet, in pri tem bomo nekaj časa ostali, ker so prava banda, ki nagaja kot je treba in jih imamo polne roke.

 Tako, zgodovina je relativna, ima več začetkov – pasjih, pa pasjih. Poleg vdanega pogleda imajo psi še šape z nohti, vsak dan lulajo na najlepši šop trave in kakajo na ravnokar sveže pograbljen del vrta, poleg tega so iz meni neznanih razlogov vedno spočiti za vse neumnosti. Pred dnevi je Sofie, ta stara koza, naredila metrsko vrtačo na gredi, ker ji je bilo pač vroče! Naše pse visoko cenijo v naši lokalni vrtnariji, ker vsako leto skoraj popolnoma obnovim rože, ki druga za drugo izginjajo iz lončkov in seveda zapravim premoženje.

 Skratka, imamo se fino, celo moji hčeri Katja in Nika uživata, da o mojem soprogu, ki je podporni član krdela, sploh ne govorim. Že zdavnaj se je sprijaznil s toliko kosmatimi nogami, upam, da bo zdržal. Dokler se bomo me tri depilirale…….

 2018:

Danes nas zaposluje  8 odraslih psov, med drugim pra-pravnuka od Fanny Sherlock in Regina, še vedno se ukvarjamo s šolanjem in seveda vzrejo. Še vedno hodimo na razstave in dosegamo dobre uspehe in naši mladički, raztreseni po Evropi, uživajo na kavčih in v razstavnih krogih.

To ni hobi, je način življenja.

NOVICE / NEWS

• Ena rumena samička iz legla Kafka - Paloma še išče dom
  Več v mapi "Mladiči, Legla / Litters"